Težave božjasti in epilepsije se
rešujejo z božjo pomočjo. Če oseba upošteva navodila, do
teh problemov ne prihaja več.
Leta 1995 me je obiskala neka
gospa, ki je zbolela pri svojih dvajsetih za to
boleznijo. Zdravila jo je uradna medicina, iskala je
pomoč pri bioenergetikih v Sloveniji, potem je iskala
pomoč v Bosni pri hodžah. Nadalje je iskala pomoč v
Srbiji pri določenih ljudeh, a brezuspešno. Ko je preko
prijateljice izvedela zame, me je brž poklicala.
Ugotovil sem vzroke problemov in ji svetoval, kako
naprej. Hvala Bogu s tem nisem imel težav, ker je gospa
verna. Po nekaj terapijah je popolnoma ozdravela.
Občasno se še dandanes srečava v cerkvi. Vedno je
nasmejana, vesela in se mi vedno zahvaljuje, da se je
uspela rešiti te nadležne in težke bolezni. Dobila si je
partnerja in skupaj srečno živita.
Naj navedem še en primer. Otrok je hodil v 1. razred osnovne
šole. Imel je tako hude napade, da so ga morali iz šole
z reševalnim vozilom odpeljati v bolnišnico. Od pouka je
veliko zaostajal. Oče je izvedel zame in prišel skupaj z
otrokom zaradi njegovih težav. Pogovor je trajal uro in
pol. Očetu sem svetoval, kako ravnati naprej. Otrok naj
ne gleda grozljivk, ne sme doživljati stresov, hišnih
prepirov in ostalo. Otrok mi pove: "Stric, meni potegne
ustno čeljust v eno stran." Vprašam ga, kaj se še
dogaja. Pravi, da čuti nek močan obroč, ki mu pritiska
okoli glave in da ga noge strašno bolijo. Od njega sem
izvedel, da občasno v roki nima moči in da nekdo z
njegovo roko piše in upravlja. "Slabo vidim in zato
nosim očala z močno dioptrijo," mi je še dejal. Po vseh
navedenih težavah, ki jih je doživljal otrok, sem se
spraševal, ali bo otroku moč pomagati. Začeli smo s
terapijami. Oče je redno prihajal ter s seboj pripeljal
otroka. Otrok je imel sedem terapij in se je že po drugi
terapiji veliko bolje počutil. Hvala Bogu, da se je vse
uspešno rešilo. Ker je otrok zelo občutljiv in
izpostavljen slabi okolici, sem očetu svetoval, naj
pazi, kje hodi in kaj dela. Pripelje ga lahko, kadarkoli
bi otrok potožil, da ga kaj boli ali da bi čutil razne
spremembe. Po enem letu me oče pokliče in pove, da ima
občasno rahle glavobole ter da v sanjah občasno govori.
Izvedli smo dodatno terapijo, da vidimo, kako je z
otrokom. Seveda ni bilo nič hudega, le nekaj strahu, ki
se je tekom leta nabral. Potem opazim, da otrok ne nosi
več očal. Vprašam ga: "Nisi lansko leto, ko si me
obiskoval, nosil očala?" Odgovoril mi je: "Da, stric
Mladen. A odkar sem bil pri vas, očal ne potrebujem
več." Zavoljo tega sem bil neizmerno srečen. Od veselja
sem ga objel in dejal: "Samo tako naprej, kot ti je
stric Mladen svetoval." Potem sem otroka prosil, naj
dopolni formular, napisan pred enim letom, da očal več
ne potrebuje. Hvala Bogu, da smo temu otroku z božjo
pomočjo lahko pomagali.
